Pričakovanja in (ne)dejanja

Zig Fit | Blog 3· Čas branja: ~5 min

O tem, zakaj večina ve, kaj bi morala narediti — in tega vseeno ne naredi.

 

Vem, kaj bi moral jesti. Vem, kdaj bi moral iti spat. Vem, da bi moral manj sedeti, več hoditi, manj gledati v telefon. Vem, da bi moral poklicati starše. Vem, da bi moral pisati tisti projekt, ki ga imam odprtega že tri tedne.

Vemo marsikaj. In kljub temu – ne naredimo.

To je ena od temeljnih napetosti sodobnega življenja. Med tem, kar pričakujemo od sebe, in med tem, kar dejansko naredimo. Med vizijo, ki jo imamo o sebi – in posnetkom resničnosti.

V telovadnici to vidim vsak dan. Ampak telovadnica je samo ogledalo. Kar se dogaja tam, se dogaja povsod.

 

Pričakovanje je udobno. Dejanje je naporno.

Pričakovanje do sebe nič ne stane. Zastaviti si cilj je brezplačno. Reči »letos bom začel trenirati« ne zahteva niti enega počepa. Reči »spremenil bom prehrano« ne zahteva niti ene odpovedane sladice.

Dejanje pa zahteva energijo. Čas. Večkrat tudi nelagodje. In to ne enkrat. Vsak teden znova.

Problem ni, da ne vemo, kaj narediti. Problem je, da nas sam akt vedenja prepriča, da smo že naredili. Nekje v možganih se zgodi kratki stik: »Imam cilj« postane enako kot »sem na pravi poti«. In ker smo na pravi poti, si privoščimo dan počitka. Potem še enega. Potem je november.

Cilj brez akcijskega plana je samo želja.

 

»Začnem v ponedeljek.«

Poznam ta stavek. Slišal sem ga stokrat. In tudi sam sem ga izrekel še večkrat.

Ponedeljek je priljubljen datum za začetek, ker je v prihodnosti (enako kot novo leto, september, itd.). V prihodnosti je vse mogoče. V prihodnosti je idealna različica tebe brez slabih navad, z doslednostjo in motivacijo.

Realnost je, da ponedeljek (vstavi poljuben mejnik) pride in z njim pride vse ostalo – obveznosti, utrujenost, nepredvidene stvari, slabo razpoloženje. In takrat idealna različica tebe nima prostora.

Začni danes. Ne zato, ker je posebej dober dan. Ampak zato, ker danes obstaja. Ponedeljek je abstrakcija. Danes je tukaj.

 

Razlika med tistimi, ki naredijo, in tistimi, ki ne

Delal sem z veliko različnimi ljudmi. Tistimi, ki spremenijo navade in tistimi, ki ne. In opazil sem eno stvar, ki loči ene od drugih.

Ni to motivacija. Motivacija je čustvo – pride in gre. Ni to disciplina v smislu železne volje. Ni to idealen urnik ali idealni pogoji.

Je preprostost odločitve.

Tisti, ki naredijo, so se nekoč nehali pogajati sami s seboj. So nehali čakati, da bodo čutili pravo motivacijo. So nehali iskati pravi moment. So preprosto rekli: »To delam, ker sem se odločil.« In so šli.

Ne vsak dan z enakim veseljem. Pogosto BREZ veselja. Ampak šli so.

Motivacija te spravi v telovadnico prvič. Navada te spravi tja stokrat.

 

Pričakujemo preveč – čez noč. Premalo – čez leto.

Drugi problem z velikimi pričakovanji je nepotrpežljivost. Pričakujemo, da bomo v treh tednih videli spremembo, ki zahteva tri mesece. Ko je ni, zaključimo, da ne deluje, zato nehamo.

Resnica je neizprosna: telo se prilagaja počasi. Navade se gradijo počasi. Zaupanje v sebe se gradi počasi. Ni bližnjice, ki bi to pospešila do točke, kjer ne bi bilo treba delati.

Hkrati pa podcenjujemo, koliko se zgodi v enem letu, če vsak teden narediš samo malo. Tri treninge na teden, 52 tednov – to je 156 treningov, preberi še enkrat 156! Vsak teden malo več bremena. Vsak mesec malo boljše tehnike. Vsako leto malo bolj funkcionalno telo.

Ni dramatično. Ni popolno vsak teden. Ampak čez 2 leti je razlika med tabo, ki je začel, in tabo, ki ni – ogromna.

 

Kaj stoji med pričakovanjem in dejanjem?

Sam sem si to vprašanje postavljal velikokrat. In prišel sem do ugotovitve, ki ni posebej seksi, ampak je resnična:

Stoji strah. Strah, da ne bo dovolj dobro. Da bo prenaporno. Da bo videti smešno. Da ne boš zdržal. Da boš razočaral sebe, še huje nekoga drugega.

In ta strah ima eno posebno lastnost: nikoli ne izreče svojega pravega imena. Ne reče »bojim se«. Reče »nimam časa«. Reče »začnem, ko bo manj stresa«. Reče »ko bodo otroci starejši«. Reče »saj v bistvu ni tako nujno«.

Prepoznaj to. Ko naslednjič slišiš sebe govoriti te stavke – vprašaj se, kaj se dejansko dogaja.

Izgovor je zgodba, ki jo poveš sebi, da se počutiš okej z NEDEJAVNOSTJO.

 

Akcija pred motivacijo, ne po njej

Čakati na motivacijo, preden začneš delovati, je tako kot čakati na apetit, preden greš po nakupih. Ena stvar pride po drugi – ne pred.

Motivacija pride po tem, ko narediš. Ko začutiš, da zmoreš. Ko vidiš napredek, pa čeprav majhen. Ko se telo odzove in ti vrne energijo.

Ampak za to moraš narediti prvi korak, ko ne čutiš nič. Ko ti je vseeno. Ko bi raje ostal doma. Ko je zunaj dež. Ko si utrujen od dela.

Tisti prvi korak brez motivacije – to je DEJANJE. Vse ostalo je pričakovanje.

 

Ena stvar

Če bi si iz tega bloga vzel eno stvar – ne bi bila o treningu, prehrani ali specifičnem cilju.

Bila bi ta:

Manjša pričakovanja. Večja dejanja.

Ne zato, ker pričakovanja niso dobra. So. Dajejo smer. Ampak sama po sebi ne spremenijo ničesar.

Spremenita jih korak in ponavljanje. Teden za tednom. Mesec za mesecem. Brez drame, brez iskanja idealnega momenta.

Samo danes. Tukaj. Zdaj.

 

V Zig Fit ne prodajamo motivacije. Prodajamo okolje, strukturo in program – da ko nimaš motivacije, imaš vseeno razlog, da prideš. Ker si se že odločil. Ker te nekdo pričakuje. Ker si plačal. Ker imaš program.

To je naš sistem. Deluje, ker ne temelji na čustvu. Temelji na odločitvi.